Uvodni nagovor prof. dr. Dimitrija Rupla na otvoritvi razstave ETIKE(TE)
NOVO MESTO, 8. SEPTEMBER
Spoštovani umetniki, spoštovani obiskovalci, spoštovani župan!
V publikaciji, ki je pripravljena za današnjo prireditev, sem našel stavek: “Razstava tako opozarja na našo namerno slepoto do etičnega ravnanja in družbenega etiketiranja.” Gre za dve zadregi: za etično brezbrižnost in za problem etiketiranja, tj. neprimernega, nemara stereotipnega označevanja, nemara stigmatiziranja. Tega stavka najbrž ne bi bilo, če ne bi umetniki sami občutili zadreg, ki ju omenja.
Predno nadaljujem, moram povedati, da se v zadnjem času – razen kot ljubitelj – nisem pogosto ukvarjal z zadregami likovnih umetnikov. V prelomnem času pred četrt stoletja sem se ukvarjal s postmodernizmom, z ustvarjanjem skupine Irwin, z Malevičem, nekoliko z Zoranom Mušičem. Po stenah sem si razobešal dela (navajam po abecedi) Janeza Bernika, Riharda Jakopiča, Matija Jame, Metke Krašovec, Jožeta Plečnika, Lojzeta Spacala, sicer pa sem se ukvarjal z etiko in etiketami na področju mednarodnih odnosov, kjer so zadrege nemara še večje kot pri slikarjih. Se pa – če se ne motim – slikarji ukvarjajo z istimi problemi kot igralci na prizorišču mednarodne politike, zato sem tudi sprejel vabilo, da nekaj povem na današnji razstavi. Z istimi problemi, vendar na drugačen način.
Pred začetkom slovenske pomladi, od katerega je minila vsaj četrtina stoletja, so se umetniki ukvarjali s problemom svobode, z osvobajanjem od tradicionalne etike in od etiket, ki jih je proizvajala tedanja politika. Sploh je bila svoboda umetniškega ustvarjanja glavni problem tedanje umetnosti. Po drugi svetovni vojni, v času zgodnjega in realnega socializma je šlo za osvobajanje od ideoloških predpisov, kot sta bila t.i. partizanska breza in sploh socialistični realizem. Sredstvo osvobajanja je bila abstraktna umetnost, po njej pa vse mogoče oblike likovne polemike od ironije in mistike do alternative, ki so jo zastopali prijatelji v skupini OHO. Namesto posnemanja drugih realnosti, so se umetniki – v imenu izvirnosti in novosti, ki sta se uveljavljali tudi sicer v družbenem življenju – lotili ustvarjanja svoje realnosti.
Kot razumem ost današnje razstave, naj bi si umetniki naložili breme nasprotovanja etični brezbrižnosti, kar sicer ni neko popolnoma novo breme; govori pa o tem, da si prizadevajo odgovorno odzivati na družbene in politične zadrege. Po vsem videzu so to zadrege Balkana in Srednje Evrope, zaostalosti, pomanjkanja, meja, migracij in beguncev. Gre za zadrege, ki se pojavljajo v obliki obžalovanja in obtoževanja, vendar – če si dovolim improvizirano oceno – na zanimiv in celo všečen način.
Tu neham in predajam besedo umetnikom samim. Hvala!
